Medtem ko je bila leta 1970 Slovenija 70-odstotno samooskrbna, smo v državi ob začetku prejšnje gospodarske krize leta 2008 lahko zagotovili le še 50 odstotkov tega, kar potrebujemo za prehrano ljudi. In ta številka se še zmanjšuje. Problematična je predvsem samooskrba z rastlinsko hrano.
Pri govejem mesu, perutnini, mleku in jajcih je Slovenija v celoti samooskrbna. Z vzrejo govedine in perutnine ter s pridelavo mleka celo presega potrebe domačega povpraševanja. Na drugi strani je samooskrba z zelenjavo alarmantno nizka, saj znaša le 39 odstotkov. Krompirja in sadja v Sloveniji pridelamo toliko, da lahko zadovoljimo 48 odstotkov potreb, nekoliko boljša je samooskrba z žitom, ki je 68-odstotna.
Zakaj je temu tako?
Kupci iščejo najnižjo ceno. Zato slovenski kmet cenovno ne more konkurirati velikim plantažam v Italiji, Franciji, Španiji ter vzhodnoevropskih državah. Prav tako ne more konkurirati industrijskemu načinu pridelave zelenjave, za katerim stojijo megakorporacije in multinacionalke.
Ker je slovenski potrošnik zelo občutljiv na cene živil, trgovine zato naročajo predvsem zelenjavo, sadje in žita, ki so cenejši. Slovenski kmet ima tako veliko težavo prebiti se na prodajne police trgovskih verig, saj s ceno ne more konkurirati italijanskim, španskim, francoskim in vzhodnoevropskim proizvajalcem.
Kaj lahko storimo kot potrošniki?
Medtem ko na geografske danosti ne moremo vplivati, pa lahko potrošniki vplivamo na to, da ohranimo doseženo stopnjo samooskrbe pri govedini, perutnini, mleku in jajcih ter poskrbimo za to, da se bo slovenskemu kmetu spet splačalo ukvarjati tudi s pridelavo rastlinske hrane, s čimer bomo pripomogli k večji samooskrbi tudi na področju zelenjave, sadja in žit.
Ko se naslednjič znajdemo pred nakupovalno polico v trgovini, zato izberimo slovenske mlečne izdelke, slovenska jajca, slovensko meso ter slovensko zelenjavo, sadje in žita. Za izdelke domačih kmetov, ki jih trgovske verige ne uvrščajo v svojo ponudbo, se lahko obrnemo neposredno na pridelovalce. Mnoge med njimi najdemo tudi na lokalnih tržnicah ter v ponudbah specializiranih trgovin.
Slovenska hrana je kakovostna in – predvsem tista, pridelana na ekološki način – tudi bolj zdrava od uvožene industrijsko pridelane in predelane hrane.
Razmere, v katerih smo se znašli ob epidemiji koronavirusa, dokazujejo, kako pomembna je za državo samooskrba s hrano. Zato kupujmo lokalno. Slovensko. Podprimo domačega kmeta in slovenske mlekarne, mesnice in druge predelovalce. Le tako bomo na dolgi rok manj odvisni od industrijsko pridelane in predelane hrane iz uvoza.
In kako se prilagajajo veliko slovenski trgovci?
Slovenski trgovci nedvomno podpirajo sodelovanje z lokalnimi dobavitelji. Mercator, pod vodstvom Tomislava Čižmića, je definitivno eden izmed najpomembnejših partnerjev malih slovenskih podjetij. Strateški partner je tudi skupina Tuš, ki jo sedaj vodi Andraž Tuš. Prav svojo prepoznavnost gradijo na lokalno pridelanih živilih. Za omenjenima podjetjema gre tudi Spar z direktorjem Igorjem Mervičem na čelu.
Trend na slovenskem trgu je zelo pozitiven. Sprememba pa se mora zgoditi na strani potrošnikov. Ceniti bo treba začeti izdelke domače proizvodnje, pa četudi za malenkost višjo ceno, ki v večini primerov pogojuje tudi kvaliteto.